Temeljita rekonstrukcija hiše - 3 - Pokrivanje strehe

To je četrti del serije spletniških vnosov, s katerimi predstavljam zaenkrat največji zidarski projekt v mojem življenju - temeljito rekonstrukcijo stare hiše v tesni okolici Ljubljane.

Prejšnji deli:

• Ozadje projekta
• Rušenje podstrešja in zidanje mansarde
• Novo ostrešje

V prejšnjem vnosu smo namestili novo leseno ostrešje in napočil je čas, da ga pokrijemo, kot se spodobi.

Nad špirovci sem želel namesto desk imeti Agepan. Zadeva ni bila poceni, zato sem kar nekaj časa razmišljal, ali ne bi dobrih štirih tisočakov za 170 m2 kako koristneje porabil. Ampak na koncu so prevagali plusi. 8 cm paroprepustne toplotne izolacije nad špirovci je pomenilo, da jo bom pod špirovci rabil ustrezno manj. In stojna višina v mansardi mi je bila pomembna. Končne višine kolenčnega zidu nisem želel imeti manj od projektnih 130 cm, raje kak cm več.

Mojstri so se najprej lotili pokrivanja frčad. Agepan so rezali kar z motorno žago in moram reči, da je šlo presentljivo lepo. Material na pogled spominja na dokaj običajno vlakneno ploščo, le da je mehkejši. Žaganje je v resnici bolj "muckanje", ki se prijema vsega okrog sebe. K sreči se lepo odpihne s kompresorsko pištolo:

V žloti so na odrezano površino plošč na mojo izrecno željo pritrdili butilni trak, da plošče ne bi vlekle vlage od strani:

Na dnu strehe so Agepan plošče slonele na zaključnih letvah:

Paroprepustno folijo so mojstri polagali sproti. Z dolgimi vijaki so privijačili letve skozi folijo in Agepan v špirovce:

Delo je hitro napredovalo in kmalu je bila pokrita skoraj cela prva polovica strehe:

Potem pa se je na hitro pooblačilo in začelo je dišati po poletni nevihti. Delo smo zato preventivno prekinili in pokrili polizdelek s cerado:

Naslednji dan je bilo vreme spet lepo in akcija z Agepanom se je preselila na drugo stran strehe. Višina je bila tukaj kar precejšnja, vendar se je izkušeni mački niso ustrašili. No, jaz si gor še nisem upal, zato sem špegal navzgor z varnih tal:

Na jutranje osončeni strani je medtem napredovalo letvanje:

Ko je bil Agepan zmontiran in pokrit s folijo, sta dva mojstra na hitrico naredila še podest nad škarjami. Višina do slemena je cca. 130 cm, tako da se da po njem sprehodit, če nisi velikan in nekoliko upogneš hrbet. Vsekakor se bom kdaj pa kdaj povzpel sem gor, da preverim, kaj se dogaja z ostrešjem:

Ko so mojstri odšli, sem se končno opogumil in se prvič povzpel na streho. Seveda sem moral prav do slemena. Tam sem se namestil in se kot kakšen vaški petelin razgledoval po okolici. Priznati moram, da je bil to eden od unikatnih občutkov v mojem življenju. Prav počasi sem posrebal pirček in užival v narejenem:

Nato sem v notranjosti naredil še par fotk detajlov.

Zaradi kiksa v meritvah za lege je morala biti zgornja lega postavljena povsem na rob stebra, pa smo jo preventivno sidrali:

Prezračevalni kanal v slemenu:

Naslednji dan je prispela kritina. Ker je Agepan že sam po sebi precej težak, sem za povrhu izbral lahko pločevinasto kritino s posipom. Z ženo sva se odločila za znamko Gerard Tradicional, antracitno črne barve:

Da bi zračni kanali ostali izpravni, so mojstri montirali mrežice za zaščito pred gnezdenjem leteče favne:

Delo je z dvema krovcema šlo (pre)počasi, tako da je v prvem dnevu prekrivanja nastalo le tole:

Naslednji dan so prispele okrepitve in delo je steklo. Najprej montaža žlebnih obešal:

Brzina pa ni nujno vrlina, tako da se je v prvi žloti že kmalu pripetil fušeraj. Robovi strešnikov so bili precej pijano odrezani in skrivenčeni. K sreči sem zadevo z budnim očesom pravočasno odkril in so jo po posredovanju nadzornega hitro popravili:

Na zgornjem posnetku se vidi tudi kavbojska finta, s katero smo bili primorani rešiti problem nekoliko nizkega kabla javne razsvetljave. Kabel je sicer bil sredi poletja kakih 30 cm nad slemenom frčade, vendar vseeno nisem imel najboljšega občutka. Pristojno podjetje sem pred tem že klical, pa se jim samo zaradi tega ni dalo priti. Da ni sile in da bodo že ob naslednjem vzdrževalnem obisku uredili. Preostalo ni drugega, kot da sem poiskal en močan in dobro izoliran kabel, da smo vse skupaj privezali na višji elektro kabel. Hecno je, da sem mesece kasneje imel na delovnem obisku predstavnike elektro podjetja, ki se jim rešitev sploh ni zdela problematična. Eh...

Vmes je prispel še mojster za dimnike, ki sem ga naročil in tudi začel z delom. Najprej nov preboj skozi zid, ker bo po novem kurilnica malce drugje (in tudi večja):

Ko sem mu sprva povedal, kje je po načrtu preboj, me je malo čukasto pogledal, ampak nič kaj dosti rekel. Sem si pa mislil, da ga je nekoliko zmedla horizontalna pozicija glede na okno. :) Kasneje sem ga potolažil, da bo okno kasneje zožano:

Na poziv krovcev sem skočil pogledat, kako je izpadel dogovorjeni prezračevalni element na čopu. A me je navdušenje hitro minilo. Zadeva je bila previsoko in še izven vertikale, kar se je videlo že na daleč:

Prav na hitro so ga vrgli ven. Kar na mestu sem se odločil, da bom prezračevalno rešetko izpeljal čisto drugače, tako da bo na spodnji strani čopa, v napušču, ki bo eventuelno zaprt v škatlo.

Medtem se je postavljanje novega dimnika že začelo. Izbrani primarni način ogrevanja so bili peleti, zato sem se temu primerno odločil za troslojni INOX dimnik z zunanjim premerom 180 mm in notranjim premerom 125 mm, z vmesno plastjo toplotne izolacije. Dimnik ima opcijsko zraven še eno notranjo cev s premerom 80 mm, ki se jo uporablja za plinske kotle:

Naučil sem se, da je INOX pločevina precej zahrbtna zadeva. Najprej se je urezal glavni mojster. V roku 20 minut so pa zakrvavele roke še obema njegovima pomočnikoma. Zakaj niso imeli rokavic, mi še zdaj ni jasno. No, k sreči hujšega ni bilo.

Ko je drugo jutro klepar dimnik še obrobil, je zadeva postala nečemu podobna:

Žal se je precej kasneje izkazalo, da sem bil z izbiro dimnika nekoliko kratkoviden. S premerom 125 mm sem si resno omejil izbiro kotlov, ki jih nanj lahko zanesljivo priključim. To me bo izučilo, da je potrebno stvari načrtovati do konca in ne samo na hitro in na pol. No, vse ni čisto črno. Kako se je (oz. se še bo) stvar razpletla, pa v kakšnem kasnejšem spletniku.

Za dimnikom je klepar dokončal še žlote in obrobe. Nimam sicer foto gradiva, vendar povem, da sem v žlote ob frčadah dal nalepiti t.i. žlotne trakove. Za tiste, ki tega ne poznate, naj na kratko opišem, kaj to je... Gre za penast trak, ki ima ozek trikotni (klinasti) profil s samolepilno folijo na ožjem robu. Prilepi se ga na rob žlotne pločevine, ki sega pod strešnike. Strešnik peno potem stisne in na ta način zamaši nišo, skozi katero bi sicer v kakšnem večjem nalivu lahko porivalo vodo ven iz žlote in pod kritino. Prelomi streh, kot so npr. frčade, so mesta, kjer se voda z dveh ploskev strehe zliva skupaj in je zato treba biti pozoren na izvedbo. Trakove se kupi na metre, ampak so relativno dragi. Za 16 metrskih kosov sem pri Hrovat UB d.o.o. v Domžalah dal okoli 100 EUR (natančnega zneska nimam zapisanega, tako da je po spominu). Tudi to je bila ena od mnogih drobnih odločitev, ki so bile narejene čisto na licu mesta, z namenom da izboljšam kvaliteto končnega izdelka. Oh, koliko bi lahko prišparal, če ne bi delal za sebe! Nekaj tisoč samo pri strehi, kaj šele drugje, kot boste videli... :)

Ob koncu dneva je bila streha pokrita:

Za primerjavo še staro stanje:

Zdaj pa beseda ali dve o strelovodih... Tudi te namreč imam, kot je moč sklepati po nosilcih, ki so vidni na zgornjih fotografijah. Mojstri so naredili pripravo že med prekrivanjem strehe, saj Gerarda kasneje ni moč privzdigovati, ker je pribit na deske. Montaža vodnikov na te nosilce je sicer prišla skoraj mesec dni kasneje, po končani obdelavi temeljev in položitvi ozemljila (snov naslednjih spletnikov), vendar slike pripenjam že zdaj, ker jih smatram, da spadajo k strehi.

Na naslednjem posnetku mojstrov pomočnik ravna strelovodne palice na bližnjem travniku, ker so prispele zvite v kolut. Zadeva je zabavna za opazovat. :) En konec zvite palice vtakne v pripravo s koleščki in potem z njim v roki trimčka 100 metrov daleč:

Pogled na strelovodno palico od blizu:

Hrabri monter s peresno lahkim korakom:

In končni rezultat:

Moram povedati, da je ob montaži teh zadevščin bilo kar nekaj zanimanja okolice. Kolikor mi je znano, nima strelovodov nobena hiša v soseski (razen nekaj oddaljene cerkve). Po pravici povedano, jih tudi jaz nisem imel v projektu, ampak sem se zanje odločil skoraj tik pred zdajci. Požarno zavarovanje (kjer sem spet eden redkih v soseski, ki ga ima) je brez tega bolj na trhli podlagi.

Izbral sem t.i. "nevidne strelovode", ki so montirani na sleme, s strehe pa se spustijo za odtočnimi cevmi žlebov. Dejansko so zelo nevpadljivi in ko enkrat pozabiš, da si jih montiral, jih ne opaziš več.

Vsekakor mi ni žal, da jih imam. Po slabem letu jih je mati narava prvič preizkusila. Avgusta 2012 je ob hudo oblačnem, a sicer mirnem vremenu, naenkrat počilo ko satan. Ko smo pokukali iz hiše, najprej ni bilo videti nič nenavadnega, potem pa smo opazili, da na cesti kakih 10 metrov od hiše leži par kosov nečesa zelenega. Pogled od blizu je razkril, da gre za stirodur. Seveda smo hitro sešteli 1 + 1. Kosi so prišli iz novih ojačitev temeljev (opis tega postopka zasluži svoj spletnik ali dva), ki tvorijo nekakšen cokel okrog hiše. Na vrhu je imel ta cokel položene plošče stirodura, ki so bile le bolj za silo prilepljene na hidroizolacijo. In glej ga zlomka, na mestu, kjer gre strelovod v temelj do valjanca, je ta stirodur manjkal. :) Po natančnejšem ogledu vseh vogalov in strehe nisem zasledil nobenih drugih posledic, kar me je pomirilo in navdalo z zaupanjem. Stvar očitno deluje kot je treba! :)

Je pa seveda nekoliko ironično. Če bi strelovoda ne imel, precej verjetno tudi strela ne bi udarila v hišo. Morda sploh nikamor ne bi udarila. Morda pa bi razcepila kakšno drevo v bližini, kot se je pred leti že zgodilo. Kakorkoli, vesel sem, da ne bom nikoli vedel, kaj bi lahko bilo. :)

Ker vem, da bo najbrž kdo vprašal... Pokrivali so mi podizvajalci oz. kooperanti tesarja Igorja Štebeta, ki naj ostanejo neimenovani. Ne bom jih ne hvalil, ne grajal. Bi pa znala cela zadeva zlahka postati moja nočna mora, če bi ob sebi ne imel natančnega nadzornega, ki si je kar nekaj časa kruh služil ravno na strehah. Če sem bil kdaj pred tem dvomljivec glede vloge in pomena nadzornega, od takrat gotovo nisem več. Če se investitor ne spozna na neko delo, je lahko to velik problem. Do napak vedno pride, ampak če se opazijo hitro in odpravijo sproti, je na koncu rezultat še vedno lahko odličen. Menim, da je bilo tukaj točno tako. Torej konec dober, vse dobro. :)

Za konec še rekapitulacija (zaokroženo na cele tisočake):

• Rušenje, odvoz in pozidava za 92 m2 tlorisa (6 šar + vez, 4 stebri, 2 frčadi): 11 tisočakov
• Ostrešje, Agepan in kritina za 170 m2 strehe (2-kapnica, 2 frčadi, 2 čopa): 21 tisočakov
• Dimnik 6 m in strelovodi: 2 tisočaka
• Nadzor in številne ad-hoc drobnarije: 2 tisočaka

SKUPAJ: Nekje 35-36 tisočakov

Kot zanimivost omenim, da so bile pri strehi 3 skoraj enakovredne postavke, ki so skupaj odnesle 2/3 cene: les, Agepan plošče in kritina Gerard.

Izvedbo sem plačal z računi, tako da je v zneskih vključen tudi DDV.

V naslednjem spletniku se pa preselimo iz oblakov na trdna tla (in še kaj globje)...