Da še jaz svoj piskrček pristavim glede denarja in časa.

Tudi midva z možem sva samograditelja. Trenutno sva nekje zgodnjih srednjih let, če lahko tako rečem (med 30 in 40). Za gradnjo v lastni režiji sva se odločila, ker sva imela na začetku našparanega komaj za nakup parcele, nisva pa si želela vzeti kredita, ki bi ga morala odplačevati še velik del življenja (npr. 20 let), sploh pa, ker se nikoli ne ve kako bo s službami (no, jaz sem bila takrat na začetku še študentka, brez službe, takrat še moj fant, pa je bil 5 let v službi) hipoteke pa pod nobenim pogojem nisva hotela. Sedaj imava oba dokaj dobre službe, jaz plačo še dokaj solidno (v šolstvu), moj precej dobro za ta čas (v gospodarstvu). Oba delava čez teden najmanj do 19. ure zvečer, včasih tudi dlje, kar pomeni, da čez teden gradnja za naju odpade, torej ostajajo le vikendi. Denarja prišparava toliko, da je za sprotni nakup materiala. In tako sva sedaj sama po 5 letih zidanja, le preko vikendov (pa še to ne deževnih) prišla do notranjih inštalacij. Vse kar so nama delali drugi so bile ene betonske stopnice iz kleti do pritličja (pa še to le zato, ker nisva vedela kako jih zaopažit) in če ne bi cel čas stala zraven, bi jih imela najprej narejene v napačno smer, kar pomeni, da bi se v mansardi končale v steni, nekje na sredini bi bile naenkrat stopnice za 1 cm nižje, in na vrhu bi imela zadnje 3 stopnice na eni strani za 3 cm globje kot na drugi strani) - torej, iz pritličja v mansardo sva jih delala sama in zgledajo za 300% boljše), delali so nama še streho (ker enostavno sama dva nisva zmožna vlečt takšne mase lesa od kleti do mansarde) in montaža oken. V primerjavi s sosedi (sva v čisto novi soseski, kjer so popolnoma vsi dali hiše zazidat firmam) vidiva, da sva se odločila prav, da sva samograditelja. Moj namreč, je velik prfekcionist kar se tiče postavljanja hiše in zelo redki najini sosedi se lahko pohvalijo z dobro zgrajeno hišo - mogoče od 20 hiš 2 (zgodilo se je celo, da so "mojstri" enim, eno steno za pol metra naredili predolgo, zaradi česar je potem krovec skoraj zgubil živce, da je uspel sestaviti streho, nekje jim hidroizolacije sploh niso žgali na stene kleti, ki bi naj bila delno zasuta, drenažne cevi niso ovili s filcem ampak so jih enostavno zasipali kar z zemljo, nekatere električne kable so, druge spet niso dali v zaščitne cevi, itd.).
Torej, če povzamem: časa skoraj nimava (le vikende in praznike, ali včasih še to ne), denarja je dovolj, pa vseeno ga je ravno toliko, da lahko sproti nabavljava material (pa imava oba kar dobre službe), in kljub visoki izobrabi (oba z doktorati) in dokaj dobrimi plačami sva se spustila v gradnjo v lastni režiji, se vsega sproti učila (na srečo sva oba bolj tehnična tipa), in se nisva odločila za kredit in gradbeno firmo (če bi se odločila zanje, bi bila, glede na izkušnje sosedov in prfekcionizma mojega moža, skrajno nezadovoljna z gradnjo, in še preplačala bi vse, ker pomeni, da bi nama precej hitro zmanjkalo denarja za dokončanje hiše (npr. najin sosed, ki je imel celo malenkost manjši tloris hiše kot midva je pri firmi pustil okoli 90.000 EUR samo da so mu hišo zgradili in jo pokrili. Midva do sedaj nisva dala 90.000 EUR niti skupaj s parcelo, gradbenim in okni vred! In, glede kredita - sedaj lahko rečeva, da še dobro, da si ga nisva vzela. Ker, ko ti kljub dobrim plačam in službi za nedoločen čas, enkrat rečejo, da ne vedo, če bodo lahko izplačali plače še naslednji mesec (in to skoraj istočasno pri obeh!) - si v .... - brez hipoteke pa vsaj veš, da ti nobena banka ne more vzet še tisto malo kar si zgradil z lasnimi rokami, z odrekanjem in svojim trudom. Torej: Vse se da, če se le hoče!
